Fiziognomika

Ljudje že več kot 2000 let proučujejo povezavo med človekovo zunanjostjo in značajem. Plutarh je v 1.stoletju n.š zapisal, da izdaja zunanjost atenskega kralja Albicida njegovo veličino in tako vse do danes naletimo na mnoge trditve, da lahko samo po zunanjosti človeka določimo njegov značaj .

Osnove fiziognomike je položil grški filozof, ki je živel v obdobju od 384 do 322 let pred našim štetjem. Angleški filozof FRANCIS BACON (1561-1626) je postavil pravila za proučevanje značaja v povezavi z zunanjostjo. Tako je določil, katere poteze določajo značajne lastnosti, kot so bistrost,neumnost, ponost ali drznost, kaj lahko odkrijemo s proučevanjem določenih delov telesa, drže in glasu.

V srednjem veku so se tudi drugi avtorji posvetili preroškemu elementu v fiziognomiki. Iz vzhodnjaških elementov so bile prevedene različne knjige. Resna proučevanja teh povezav so se odvijala vse do 17. stoletja. Velik odmev so doživeli Eseji o fiziognomiki avtorja J.K. LAVATERA ( 1741-1801). Eseji so izšli po avtorjevi smrti. Lavater je eseje podprl s 600 ilustracijami. Vendar so vse njegove ugotovitve izraz osebnega mnenja.

Sir Charles Bell (1774-1842) je pisal o zunanjih telesnih znamenjih v povezavi s čustvi, na primer o obraznih mišicah. Seveda obstajajo tudi realni dokazi. Ljudje, ki se veliko smejijo, oblikujejo smejalne mišice in gube.